V svetovnem energetskem okolju je Permski bazen v Združenih državah s svojimi bogatimi zalogami nafte in močnimi proizvodnimi zmogljivostmi postal ključna gonilna sila ameriškega gospodarstva in pomembno jamstvo za naftno varnost države.
Permski bazen, znan tudi kot zahodni teksaški bazen, se nahaja v zahodnem delu Teksasa in jugovzhodnem delu Nove Mehike v ZDA. To je velik sedimentni bazen, ki je znan po svoji bogati proizvodnji nafte. Bazen je nastal v obdobju perma in triasa in je bil nekoč morski bazen, povezan z veliko delto, ki je pokrivala tri med seboj povezana, a različna območja pogrezanja: Midland, Delaware in Marfa, s skupno površino približno 190.000 kvadratnih kilometrov, kar je primerljivo s površino province Hebei na Kitajskem.
Nafto so prvič odkrili v permskem bazenu leta 1920, tri leta pozneje pa je iz vrtine Santa Rita No. 1 bruhnila industrijska nafta, kar je pomenilo začetek naftnega razmaha v bazenu. V sedemdesetih letih 20. stoletja je proizvodnja nafte v bazenu dosegla vrhunec z letno proizvodnjo 740 milijonov sodov (približno 100 milijonov ton), kar je skoraj dvakrat več kot na naftnem polju Daqing na vrhuncu. Vendar pa je po sedemdesetih letih 20. stoletja proizvodnja nafte v ZDA dosegla vrhunec in iz leta v leto upadala in Permski bazen ni bil imun na ta trend. Hkrati se je odkritje nafte na Bližnjem vzhodu še naprej povečevalo, središče svetovne proizvodnje nafte pa se je preselilo iz Amerike na Bližnji vzhod, zaradi česar so odnosi med zahodnimi državami in Bližnjim vzhodom vedno bolj zapleteni.
Po letu 2005 je revolucija iz skrilavca prinesla novo vitalnost ameriški naftni industriji in Permski bazen je prav tako izkoristil to priložnost za hitro povečanje proizvodnje nafte na najvišjo raven v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od leta 2007 se je proizvodnja nafte v bazenu še povečevala in dosegla 1,59 milijona sodčkov na dan pred strmoglavljenjem cen nafte junija 2014. Večina povečanja operacij črpanja nafte v ZDA je bila skoncentrirana v permskem bazenu. Marca 2017 je bazen postavil rekord z več kot 500 novimi dovoljenji za vrtanje, izdanimi v enem samem mesecu, pri čemer se je število novih mesečnih dovoljenj za vrtanje povečalo za 280 % od decembra 2015 do marca 2017. Okrevanje proizvodnje nafte v Severni Ameriki je v glavnem odvisno od permskega bazena, njegova trenutna proizvodnja nafte pa se je vrnila na najvišjo raven.
V zadnjih letih je Permski bazen postal glavni motor rasti proizvodnje nafte v ZDA. Leta 2010 je bila dnevna proizvodnja nafte v permskem bazenu približno 1 milijon sodov, medtem ko je bila dnevna proizvodnja nafte v ZDA manj kot 6 milijonov sodov. Vendar se je v naslednjih letih proizvodnja nafte v permskem bazenu znatno povečala in postala ključno gonilo rasti proizvodnje nafte v ZDA.
Po raziskavi Rystad Energy bo stopnja rasti proizvodnje nafte v Permskem bazenu v ZDA v naslednjih dveh letih presegla iraško. Pričakuje se, da se bo dnevna proizvodnja nafte v permskem bazenu (vključno s konvencionalnimi in nekonvencionalnimi) letos povečala za skoraj 1 milijon sodov, s 4,7 milijona sodov na 5,6 milijona sodov in se bo leta 2023 še povzpela na 6,5 milijona sodov. Medtem naj bi se dnevna proizvodnja nafte v Iraku letos povečala za približno 600.000 sodov leta 2023 pa za 400.000 sodov. Od leta 2020 je letna proizvodnja nafte v permskem bazenu presegla iraško, vrzel med njima pa naj bi se v naslednjih dveh letih povečala. Leta 2022 bo proizvodnja nafte v permskem bazenu presegla skupno proizvodnjo Norveške in Brazilije (približno 4,8 milijona sodov na dan). Do leta 2023 naj bi Permski bazen predstavljal približno polovico ameriške proizvodnje nafte (13,2 milijona sodov na dan).
Okoli leta 2005 sta pojav nafte iz skrilavca in uporaba tehnologije hidravličnega lomljenja znatno znižala stroške črpanja nafte v permskem bazenu. Scott Sheffield, predsednik Pioneer Natural Resources, je nekoč dejal: "Združene države imajo zaloge nafte-z najcenejšimi stroški na svetu!" Tudi ko je cena nafte padla na okoli 25 dolarjev za sod, so lahko ameriški proizvajalci nafte še vedno ustvarjali dobiček, medtem ko so bili prej proizvodni stroški nafte v ZDA okoli 36 dolarjev za sod. To je Združenim državam dalo samozavest, da tekmujejo s Savdsko Arabijo in Rusijo na naftnem polju.
Stroški črpanja nafte v Rusiji znašajo 17 dolarjev za sod, v Savdski Arabiji pa so najnižji na svetu, manj kot 3 dolarje za sod. Glavni razlog za nizke stroške pridobivanja nafte v permskem bazenu je bogata vsebnost nafte v regiji, enostavno pridobivanje in nenehen napredek tehnologije pridobivanja. Glavne nafto-plasti v bazenu so številne, debele in imajo visoko vsebnost nafte. Navpično obstaja več kot 10 ciljnih plasti, kot so Spraberry, Wolfcamp in BoneSpring, samo plast Wolfcamp pa vsebuje več plasti,-ki proizvajajo nafto, kot so Wolfcamp A, Wolfcamp B, Wolfcamp C in Wolfcamp D. Kar zadeva debelino, plasti-, ki proizvajajo nafto, v permskem bazenu dosegajo 1300 do 1800 čevljev, medtem ko tiste v naftna polja Bakken in Eagle Ford so približno 10 do 120 čevljev oziroma 150 do 300 čevljev.
Potencialne naftne plasti v permskem bazenu, ki jih je mogoče izkoriščati, so 47.000 milj, s tehničnimi zalogami surove nafte, ki jih je mogoče pridobiti, 24,6 milijarde sodov, 79 bilijonov kubičnih čevljev zemeljskega plina in 6,3 milijarde sodov NGL. Med njimi imata plasti Spraberry in Wolfcamp največje tehnične izkoristljive zaloge. Maja 2017 je raziskovanje pokazalo, da so obnovljive zaloge v permskem bazenu dosegle 4,2 milijarde sodčkov surove nafte in 310 milijonov ton zemeljskega plina. Po poročilu ameriškega geološkega zavoda iz novembra 2016 so tehnično obnovljivi viri sloja skrilavca Wolfcamp v pod-bazenu Midland permskega bazena dosegli samo 20 milijard sodčkov surove nafte, 1,6 bilijona kubičnih čevljev zemeljskega plina in 1,6 milijarde sodčkov kondenzata zemeljskega plina. Po ocenah Wood Mackenzie in PXD je preostala količina, ki jo je mogoče pridobiti v permskem bazenu, kar 150 milijard sodov. Strokovnjak za industrijo nafte iz skrilavca je dejal, da bo minilo vsaj 25 let, preden bodo naftne vrtine v Permskem bazenu v ZDA začele izčrpavati.
Leta 2005 sta revolucija nafte in plina iz skrilavca ter pojav tehnologije horizontalnega lomljenja pomladila permski bazen, kar je omogočilo črpanje nafte, ki je bila prej ujeta v skrilavcu, in znatno znižalo stroške črpanja. Posledično se je proizvodnja surove nafte ponovno povečala. S povečanjem domače proizvodnje surove nafte so Združene države začele povečevati izvoz nafte in tako posegle v tržni delež drugih-držav izvoznic nafte. Do novembra 2018 je proizvodnja nafte v ZDA dosegla 11,7 milijona sodčkov na dan, s čimer je presegla Savdsko Arabijo z 10,63 milijona sodčkov na dan in Rusijo z 11,41 milijona sodčkov na dan, s čimer je postala največja proizvajalka nafte na svetu. Do leta 2019 so ZDA prehitele Savdsko Arabijo in postale največja svetovna izvoznica surove nafte, s čimer so se osvobodile odvisnosti od uvožene nafte.
